O Žerjavici

Kako se je vse začelo

Leta 2011 sta Maja in Tomaž Krevs v stari meščanski hiši na robu celjskega starega mesta odprla kavarno, ki je bila v resnici bolj osebna odločitev kot poslovni načrt. Maja je odraščala ob babičini kuhinji v Vojniku, kjer so vsako nedeljo pekli potico in štrudle, Tomaž pa je že kot najstnik pomagal dedku Francu za šankom njegove gostilne v Laškem. Ko sta se leta 2008 poročila, sta oba vedela, da ju bo to dvoje enkrat privedlo skupaj pod eno streho.

Hiša, ki so jo izbrali, je bila iz devetnajstega stoletja, s tlaki iz naravnega kamna, lesenimi stropi in okni, ki gledajo na ozko ulico pod Celejo. Obnova je trajala dobro leto. Tomaž je sam obrusil in olajal stare hrastove police, Maja pa se je pri vaški slaščičarki Metki Šarič naučila dela z listnatim testom, ki ga danes znata le redka v vsej Savinjski dolini.

Kaj Žerjavica sploh je

Žerjavica ni veriga, ni franšiza in ni koncept, ki bi ga kdo razvil v PowerPointu. Je kavarna, kjer zjutraj zadiši po sveže pečenih rogljičkih, popoldan pa po espressu, ki ga Tomaž pripravi iz mešanice, ki jo že od leta 2013 redno naroča pri majhnem pražarju v Trstu. Imenu navkljub tukaj ni nič gorečega, razen morda razgovorjenosti, ki se zgodi, ko se gostje usedejo za katerega od štirih velikih lesenih miz in pozabijo, da so planirali ostati samo dvajset minut.

Slaščičarski del je Majin. Vsak dan pripravi dve do tri vrste tortnih rezin, sezonske pite in vsaj eno pečeno posebnost, ki se menja tedensko. Decembra je to navadno orehova potica po babičinem receptu, spomladi krhki kolači z rabarbaro iz vrta pri Tomaževi mami, poleti pa hladna smetanova torta z jagodami ali breskvami, odvisno od tega, kaj prinese Janko Cvetko s svojega sadovnjaka pri Teharjih.

Ljudje, ki stojijo za šankom

Maja in Tomaž še vedno delata vsak dan. Za šankom jima pomaga Urška, ki je pri Žerjavici od leta 2015 in ki je edina oseba, ki sme popravljati Tomažev urnik, ker ga drugače ni mogoče brati. V kuhinji med tednom pogosto pomaga Mojca, ki se je pri Maji naučila pripravljati kremšnite in ki zdaj sama razvija recepte za nove ponudbe.

Ekipa ni velika in Maja pravi, da to ni slabost. Manjši ko si, bolje veš, kaj delaš in zakaj. Ko pride gost prvič, si ga zapomnijo. Ko pride drugič, že vedo, ali pije kavo s smetano ali brez.

Prostor in čas

Hiša ima dva prostora. Sprednji je svetlejši, z okni na ulico, namenjen tistim, ki pridejo na hitro ali z laptopom. Zadnji je starejši, temnejši in mirnejši, z lončeno pečjo, ki jo jeseni in pozimi dejansko zakurijo. Tamkaj se radi zadržujejo starejši gostje in tisti, ki pridejo na daljši pogovor. Poleti se odpre dvorišče za hišo, stlačeno med dve stari zidani steni, kjer raste robinija, ki ji niso nikoli odmerili prostora, pa si ga je vzela sama.

V trinajstih letih se je v Žerjavici zamenjalo marsikaj: cene, ponudba, oprema. Ostala sta recept za potico in način, kako Tomaž pripravi jutranjo kavo. Nekatere stvari se pač ne menjajo, ker ni razloga.